Na mrakoben in deževen petek, 24.5.2013, smo pričujoči v Komuni Kina Šiška dobili prav tisto, kar smo potrebovali. Finska peterica nam je postregla z zajetno dozo čiste pozitivne energije, za katero poslušalec na prvi pogled kar težko verjame, da prihaja z mrzlega severa.
Malo dvorano Kina Šiška je na petkov večer napolnila pretežno mlajša generacija, vzdušje pa je bilo že od vsega začetka prijetno in zaradi majhnosti prostora tudi precej intimno.
Večer so ogrevali domači (Logatec/Ljubljana) garažni rokerji Barely Modern. Uigrano trojico sestavljajo Žiga Petkovšek (vokal/kitara), Miha Kononenko (bas) in Jan Vihar (bobni). Zasedba se je izkazala in je pri poslušalcih s svojo poslušljivo mešanico rocka in novega vala dosegla zelo dober odziv ter tako tudi uspešno pripravila teren za prihajajoče glavne akterje večera.
Ko se je na odru pojavila težko pričakovana skupina French Films (Johannes Leppänen, Santtu Vainio, Antti Inkiläinen, Mikael Jurmu, Tuomas Asanti), se je sprva morda zdelo, da za vseh pet radoživih fincev (v nekoliko hipsterskih opravah) na odru sploh ne bo dovolj prostora, vendar se je kasneje izkazalo, da ga imajo dovolj tako za udobno igranje, kot tudi za dobro mero pripadajočih vragolij skupaj s skakanjem in namernim zaletavanjem po odru. Svoj nastop so že začeli energično in Johannes Leppänen se je predstavil kot pravi frontman ter nas prepričal tako s korektno izvedbo kot tudi s karizmo in dobrim kontaktom s (pretežno žensko) publiko. Skupina je tekom večera odlično stopnjevala energičnost in poslušalce ves čas držala na nogah. French Films v svojih precej kratkih skladbah meša vplive post punka, novega vala, surf rocka in drugih zvrsti, zelo izrazit pa je tudi vpliv rocka šestdesetih in sedemdesetih, ki gre vedno dobro v uho. Čeprav si moramo priznati, da pravzaprav v svojih skladbah ne počnejo ničesar revolucionarnega, saj se vztrajno držijo ustaljenega izbora nekaj akordov in preverjenih ritmov, jim hkrati tudi ne moremo ničesar očitati. Kar delajo, namreč počnejo zelo dobro in ob tem očitno tudi uživajo, skupaj z njimi pa smo na ta večer v energiji, ki so jo neprestano izžarevali simpatični finci, uživali tudi obiskovalci in vzdušje v dvorani je bilo temu primerno ves čas zares odlično. Poslušalci so se še posebno razživeli ob nekoliko bolj znani skladbi Golden Sea, ki je bila zagotovo eden od vrhuncev večera. Za tiste poslušalce, ki njihove diskografije ne poznamo v detajle, se je sicer velik del skladb zdel precej podoben, vendar pa ta vtis vzdušja na nikakršen način ni pokvaril.
Posebno doživetje večera je bil veliki finale s skladbo You Don’t Know ob kateri so številni poslušalci tudi zapeli, fantje pa so na oder poleg svoje ekipe povabili tudi navdušeno publiko, ki se je seveda z veseljem odzvala in na koncu se je bilo skorajda težko odločiti ali je več ljudi na odru ali pod njim.
Petkov večer je bil tako poln pozitivnega vzdušja, dobrih vibracij in eksplozivne energije. Poslušalci, ki so nekaj minut po enajsti uri zapustili dobro ogreto Komuno Kina Šiška, so bili vidno zadovoljni z videnim in slišanim, pozitivna energija pa jim bo gotovo pomagala prebroditi tudi prihodnje turobne dneve.
French Films je finska indie zasedba, ki ustvarja poslušljivo mešanico zvoka šestdesetih, post punka, novega vala in surf rocka, med svojimi vplivi navajajo velikane kot so The Beach Boys in The Ramones.
Skupino sta leta 2010 ustanovila Johannes Leppänen (kitara, vokal) in Joni Kähkönen (kitara, vokal), pridružili pa so se jima še Santtu Vainio (klaviature, vokal), Antti Inkiläinen (bobni) ter Mikael Jurmu (bas, vokal), ki ga je leta 2012 zamenjal Tuomas Asanti. Sprva z zasedbo niso imeli resnješih načrtov in se je rodila bolj kor stranski projekt, vendar pa jih je presenetil odličen odziv kritikov in javnosti na prvi EP Golden Sea, ki so ga izdali v letu 2010 pod okriljem založbe GAEA.
Njihov prvi album Imaginary Future (2011), ki so ga sami opisali kot mešanico punka in sanjavega popa, je naletel na zelo pozitivne ocene ter zasedbi priboril tudi predvajanje na radijskih valovih tako po osrednji Evropi kot tudi na Finskem. Tekom let 2011 in 2012 so nastopili na mnogih festivalih po severni Evropi ter nanizali lepo število koncertov širom Evrope in celo na Japonskem.
Januarja letos so prejeli nagrado EBBA (European Border Breakers Award), februarja pa so javnosti predstavili nov singel Latter Days, ki je napovedal njihov drugi album, White Orchid, ki so ga izdali v začetku maja. Sami ga opisujejo kot zrel, nekoliko bolj živahen album, s katerim so želeli zaviti v bolj psihadelično smer, a ohraniti minimalistično filozofijo treh akordov.
V Kinu Šiška se nam bodo predstavili v nekoliko drugačni zasedbi, saj so pred le nekaj dnevi na svojem Facebook profilu objavili, da zaradi zdravstvenih težav Joni ne bo mogel nadaljevati s turnejo. Na odru se jim bo namesto njega pridružil nekdanji basist Mikael Jurmu. Kot predskupina bo poslušalce v Kinu Šiška ogrevala domača garažno-rockerska skupina Barely Modern.
Diskografija:
Spletna stran:
[youtube id=”sOxNOxfQqMo” width=”715″ height=”402″]
Konec maja v Kino Šiška prihaja Sóley – eno največjih svetovnih indie odkritij leta 2011. Njena skladba Pretty Face ima danes na YouTubu že več kot enajst milijonov ogledov in zdi se, da so vsi alternativci klonili pod značilnim, skorajda nekoliko karikiranim vokalom, ki ga Sóley dopolnjuje s prikupno hipstersko podobo – prevelikimi očali in lasmi, spetimi v figo.
Sóley Stefánsdóttir je islandska pevka, multiinštrumentalistka ter klasično šolana pianistka. Z glasbo živi že od rane mladosti. V glasbeno šolo so jo vpisali pri štirih letih, z izobraževanjem pa nadaljuje še danes, saj je po študiju kompozicije nadaljevala še s študijem jazz klavirja. Svojo glasbeno kariero je pričela v islandski indie skupini Seabear, kjer je poleg igranja sodelovala tudi kot pevka spremljevalnih vokalov, vendar zase pravi, da se tedaj še ni imela za pevko. Svoj glas je začela odkrivati šele kasneje, ko se je odločila tudi za solo projekt.
Njena prva EP plošča Theater Island, ki je izšla leta 2010, je na Islandiji požela ogromno navdušenja, prva solo plošča We Sink, ki je luč sveta ugledala leta septembra 2011 pod okriljem založbe Morr music, pa je doživela pravi mednarodni uspeh. Plošča v celoto združuje trinajst avtorskih skladb z značilnim zvokom. Klavirske linije so zasanjane, včasih magično preproste, besedila so temačna, Sóleyjin glas pa je uspešno lovi ravnotežje med čudaškim in eteričnim, vsekakor pa je vedno popolnoma unikaten. Njene promocijske fotografije so premišljen kolaž vzorcev, motivov narave ter pevkine značilne zunanje podobe ter kot celota dajejo vtis surrealnega in nakazujejo, da Sóley dobro ve, kaj želi povedati svojim poslušalcem.
Diskografija:
Spletna stran:
[youtube id=”gRwFRMGpTWg” width=”715″ height=”402″]
Ste vedeli, da je oseba, ki je svoj glas posodila Davidu Guetti za Titanium, zatem pa še Flo Ridi za Wild Ones, tudi avtorica Rihanninega megahita Diamonds? Ko se je skladba Titanium povzpela na vrhove lestvic, so mnogi sprva mislili, da je Sia novo ime na sceni, vendar pa temu še zdaleč ni tako. Sia ima že kar nekaj let kilometrine kot solo izvajalka, tekom svoje kariere je sodelovala s številnimi glasbeniki v zelo raznovrstnem spektru glasbenih slogov, hkrati pa je napisala že mnogo skladb, ki so svoje mesto našle v repertoarjih najbolj uveljavljenih izvajalcev.
Sia Kate Isobelle Furler je bila rojena leta 1975 v Adelaide. Glasbeno kariero je začela, ko je njen nezgrešljivi glas v karaoke baru v Italiji po naključju slišal lokalni DJ in ji ponudil snemanje pesmi. Po vrnitvi v Avstralijo je pri sedemnajstih začela nastopati z jazz funk zasedbo Crisp. Skupina je izdala dva albuma (Word and the Deal – 1996 in Delerium – 1997), zatem pa se je Sia odločila za samostojno glasbeno pot.
Svoj prvenec OnlySee je izdala leta 1997 pri Flavoured records, prodan pa je bil v 1200 izvodih. Po tragični smrti fanta v prometni nesreči se je za nekaj časa umaknila in po svojih besedah zatočišče iskala v drogah in alkoholu.
V letu 2001 se je vrnila s pomenljivo poimenovanim albumom Healing Is Difficult. Album je bil med kritiki zelo dobro sprejet, prvi singel z omenjene plošče – Taken for Granted, pa je na britanski lestvici singlov zasedel deseto mesto. Istega leta je Sia začela sodelovati tudi z britanskim duom Zero 7 kot ena od vokalistk. Svoj glas je najprej posodila za skladbi Destiny in Distractions na albumu Simple Things, ki je v Veliki Britaniji doživel velik uspeh. Kasneje je sodelovala tudi pri albumih When it Falls (2004) in The Garden (2006), ki sta dosegla vrhove britanskih lestvic.
Leta 2004 je izdala svoj tretji solo album Colour the Small One, ki je bil v ZDA po nepričakovanem uspehu skladbe Breathe Me na tamkajšnji alternativni sceni ponovno izdan leta 2006, omenjena skladba pa se pojavila tudi v številnih filmih in televizijskih serijah.
Njen naslednji album Some People Have Real Problems (2008) je na lestvici Billboardovih 200 dosegel zgornjo trideseterico ter se prebil tudi na lestvice v ZDA in Veliki Britaniji.
Za album We Are Born (2010) ter na njem izdani singel Clap Your Hands je na avstralskih nagradah ARIA prejela nagrade v kar treh kategorijah. Z omenjenim albumom je zbudila zanimanje po vsem svetu, predvsem pa je osvojila evropski trg.
Poleg velikih uspehov v solistični karieri je Sia znana tudi po številnih sodelovanjih v raznovrstnih glasbenih zvrsteh. Poleg že omenjenih Zero 7, Davida Guette in Flo Ride se njen spisek glasbenih sodelovanj razteza od legendarnega Davida Byrnea do Rite Ore, za katero je napisala skladbo Radioactive.
Sia je že na prvi pogled nenavadna. Žari v svoji mavrični in divji podobi, zapisi na njenem blogu, Twiterju in Facebooku pa včasih izgledajo preprosto nori, kljub izjemno pozitivnem prvem vtisu pa sprehod po njeni preteklosti razkrije burno ozadje z živčnim zlomom na čelu, zaradi katerega je po snemanju skladbe Breathe Me nekaj časa preživela v bolnišnici.
Še posebno slovi po svojih nastopih v živo, saj je vokalno vedno suverena, njen propoznaven, nekoliko momljajoč vendar bogat glas pa skupaj z značilno interpretacijo vsakokrat prepriča.
Pobrskajte po spletni videoteki YouTube in prisluhnite tako njenim avtorskim skladbam kot številnim priredbam. Morda si boste tudi vi prihodnjič, ko boste po radiu slišali Diamonds, zaželeli slišati še Siino izvedbo.
Diskografija:
[youtube id=”hSH7fblcGWM” width=”715″ height=”402″]
Spletna stran: www.siamusic.net.
Werefox so stari mački v novi preobleki. V zasedbi so se zbrali sami izkušeni in na naših tleh že dobro znani glasbeniki ter si zadali cilj ustvariti zrel, kvaliteten in izrazen rock. Skupino sestavljajo vokalistka Melanija Fabčič – Melée (nekoč vokalistka skupine Psycho-Path), kitarist Sašo Benko (Psycho-Path, Manul, Bekko), bobnar David Halb (Sphericube) ter basist Manuel Hahn (Sphericube, Lollobrigida). Zasedba je nastala leta 2011, javnosti pa so se skupaj prvič predstavili novembra istega leta v MIKK. Sledil je koncert na festivalu TRESK, med drugim pa so istega leta nastopili tudi kot predskupina dua Lamb v Kinu Šiška.
Ob izdaji svojega prvenca I Am Memory, ki je luč sveta ugledal januarja letos v sodelovanju z založbo God Bless This Mess records, so zaigrali na dveh predstavitvenih koncertih in sicer v MIKK ter v Kinu Šiška. Album v zaključeno celoto združuje enajst avtorskih skladb, sami pa pravijo, da gre za najboljši glasbeni izdelek, ki so ga člani zasedbe sproducirali doslej. Werefox so album ponudili na spletu in izbrali zanimiv pristop, saj si ga poslušalec lahko kupi za znesek, ki ga določi sam, ali pa ga s spletne strani pretoči zastonj. V vsakem primeru poleg prenosa prejme tudi pripadajoči artwork.
Za prvi aktualni singel March Of The Finest je skupina posnela tudi videospot, ki ga je režiral Ven Jemeršič.
Slogovno se Werefox umeščajo v nekoliko bolj eksperimentalen, alternativen rock, v njhovi glasbi pa najdemo tudi primesi garažnega rocka, post-punka ter nekonvencionalnega popa. Znajo biti agresivni, energični, s karizmatično Melée na čelu pa tudi poetični. Vsi člani imajo ogromno kilometrine ter kar nekaj poslušalskega zaledja iz svojih preteklih zasedb in zdi se, da jim skupaj z dobrimi idejami in vizijo pač mora uspeti.
Na odru Orto Bara si 10.4. lahko obetamo suveren, energičen in divji lisičjedlaki spektakel.
[youtube id=”ZTDNEyQ3S5E” width=”715″ height=”402″]
Album: werefoxband.bandcamp.com
Domača stran: werefox.posterous.com
V petek, 29.3.2013 se je Kino Šiška v pričakovanju Chinawoman napolnil s starostno precej raznoliko publiko. Pogled po prvih vrstah je pokazal, da je med večjimi navdušenci vendarle prevladovala nekoliko mlajša, študentska generacija.
Srce in obraz projekta Chinawoman je Michelle Gurevich, vokalistka in klaviaturistka. Kanadčanka, ki že nekaj let živi v Berlinu v okviru projekta Chinawoman ustvarja nekakšen temačen evropski indie-pop. Kritiki radi omenjajo, da se v njeni glasbi zrcali evropski duh in prepoznavajo elemente ruskega popa, ki ga Michelle tudi sama navaja kot enega glavnih vplivov svoje glasbene smeri.
S klasično koncertno polurno zamudo je v nekoliko temačni atmosferi na oder stopila Michelle, pridružila pa sta se ji kitarist Diego Ferri in bobnar Robin Thomson.
Že v začetnih skladbah so nas skupaj zazibali v umirjeno in mrakobno vzdušje, globok in žameten glas Michelle Gurevich, ki na trenutke deluje skorajda nekoliko možato, pa je božajoče odzvanjal v dvorani Kina Šiška. Od začetnih malo bolj zamaknjenih in melanholičnih skladb (To be with Others …) so se razživeli v tiste z nekoliko več energije (Aviva …). Michelle je navduševala občinstvo tako z glasom, kot tudi z interpretacijo, predvsem pa s karizmo. Posebno je izstopala v recitativni skladbi Vacation from Love, ki je na trenutke celo spomnila na Nicka Cavea v nekoliko mlajših letih. V glasbi Chinawoman je res občutiti nekakšno rusko melanholijo in evropski pridih, ki ga kritiki v povezavi z njihovim ustvarjanjem tako radi omenjajo.
Pred seboj smo imeli zasedbo treh usklajenih multiinštrumentalistov. Michelle je poleg klaviatur med koncertom kar nekajkrat poprijela tudi za kitaro, dobro pa sta jo podpirala njena spremljevalca. Kitarist Diego Ferri je tekom koncerta stopil za klaviature, bobnar Robin Thomson pa se je prav tako poslužil tako kitare kot tudi klaviatur. Zasedba očitno deluje v nekakšnem zanimivem sožitju saj daje vtis, da vsak od članov igra tisto, kar jim v tistem trenutku pač pride prav.
Pravi energični vrhunec je koncert gotovo doživel s skladbo Russian Ballerina. Michelle se je takrat popolnoma razživela na elektro-akustični kitari, publika pa je navdušeno zapela z njo.
Tekom celotnega koncerta so vsi nastopajoči dajali vtis, da so zelo dobro razpoloženi in na odru uživajo. Michelle je kljub nekoliko bolj temačni glasbeni zvrsti navezala tesen in topel odnos s svojimi poslušalci. Prevzela nas je s svojim simpatičnim nasmehom, iskrivimi komentarji. Po skladbi Keep in Mind nam je med drugim iskreno omenila, zabavno dejstvo, da beseda evaporize, ki jo je uporabila v besedilu, seveda ne obstaja. Evaporate je beseda, ne pa evaporize, je dejala z nasmeškom. Tekom koncerta se je z obiskovalci v prvih vrstah nekajkrat celo zapletla v krajše dialoge in odgovarjala na njihove komentarje med predahi med posameznimi skladbami.
Michelle je koncert zaključila z umirjeno in melanholično Party Girl, ki jo je emocionalno izvedla sama ob spremljavi električne kitare po tem, ko sta njena spremljevalca že zapustila oder. Na koncu so se vendarle vrnili tudi vsi skupaj, ko si je publika priploskala dodatek.
Projekt Chinawoman nam je tokrat v Kinu Šiška postregel s čudovito glasbeno izkušnjo. Člani zasedbe dobro sodelujejo, Michelle Gurevich pa ni le izvrstna pevka. Je glasbenica v mnogo širšem pomenu besede in nenazadnje – je pripovedovalka zgodb. Poslušalci smo tega petkovega večera Kino Šiška zapustili z občutkom, da nam ima povedati še marsikaj in upamo, da se bo vrnila z novimi zgodbami.
Britanska pevka Birdy je s svojimi inovativnimi priredbami v zadnjih dveh letih postala pravi fenomen, njeni videi na Youtubu dosegajo več deset milijonov ogledov, v preteklih dveh letih pa je s singli zasedala vrhove evropskih lestvic. Z nekaj zamude lahko v zadnjih mesecih njeno izvedbo People Help the People slišimo celo na slovenskih radijskih postajah.
Za umetniškim imenom Birdy stoji komaj šestnajstletna Britanka Jasmine van den Bogaerde angleško-belgijsko-nizozemskih korenin. Pri sedmih letih je začela igrati klavir in pri osmih že začela sestavljati svoje prve skladbe. Širši javnosti se je prvič predstavila leta 2008 pri rosnih dvanajstih letih na britanskem glasbenem tekmovanju Open Mic UK. Navdušila je z avtorsko skladbo So be Free, pometla s konkurenco in domov odnesla tako nagrado za kategorijo pod osemnajst let, kot tudi skupno nagrado.
Debitantski album, naslovljen preprosto Birdy, je posnela skupaj z Garethom Hendersonom v River Studios. Izšel je novembra 2011 pri založbi 14th Floor, Atlantic
in morda je bil nekoliko previdna poteza, saj vsebuje deset priredb ter le eno avtorsko skladbo (Without a Word). Najbolj odmevni singli z omenjenega album so bili Skinny Love (ki ga v originalu izvaja Bon Iver), Shelter (The xx), People Help the People (Cherry Ghost) in 1901 (Phoenix). Ustvarjalci so se med drugim odločili za album priredb tudi zato, da so mlado glasbenico nekoliko razbremenili in ji dali še nekaj časa, da dozori kot avtorica.Čeprav morda album zbranih priredb na prvi vtis deluje nekoliko neizvirno, pa je vendarle dobra predstavitev izvajalkinega sloga in napoveduje, da je sposobna izjemne interpretacije.
Leta 2012 je skupaj z Mumford & Sons prispevala skladbo Learn Me Right za Pixarjev Brave (Pogum) in zanjo prejela tudi svojo prvo nominacijo za nagrado Grammy.
Birdy med svojimi vplivi navaja Lykke Li, Paola Nutini in Adele, predvsem pa izpostavlja svojo mamo Sophie, koncertno pianistko, ki jo je tudi navdušila za igranje klavirja.
Kritiki s težavo opisujejo njen zasanjan in eteričen slog. Nekateri jo skušajo primerjati s Kate Bush, spet drugi s Tori Amos, vsi pa so si enotni, da je njena interpretacija unikatna in nalezljiva, njen talent skorajda neverjeten, ona pa za svoja leta deluje izjemno odraslo in zrelo. Čeprav na prvi pogled morda izgleda zadržana in nekoliko sramežljiva, pa publiko prevzema s svojim značilnim glasom in na odru deluje v prvi vrsti preprosto, iskreno a vedno zbrano. Prav ta podoba nenajstniške najstnice, ki daje vtis, da (v nasprotju s svojim odrskim imenom) stoji z nogami trdno na tleh in počne to, kar jo zares veseli, pa poslušalstvo še toliko bolj pritegne, zlasti v času premnogih glasbenih izvajalcev, ki v bolj kot ne prodajajo svojo zunanjo podobo.
Birdy že pripravlja svoj naslednji album, ki pa bo tokrat vseboval avtorske skladbe. Poslušalstvo ga pod vtisi debitantskega albuma seveda že nestrpno pričakuje, vsi pa se hkrati sprašujemo, kako se bo njena glasbena pot razvila v prihodnjih letih, saj je njen potencial zares izjemen.
V vsakem primeru si želimo slišati še več in verjamemo, da se njena zgodba šele začenja. In verjetno se marsikdo ob poslušanju njenih skladb vedno znova vpraša, kaj je sam počel pri šestnajstih.
Singli:
Diskografija:
[youtube id=”aNzCDt2eidg” width=”715″ height=”402″]
Po koncertu v letu 2011 (Gala Hala) se v Ljubljano vrača Chinawoman.
Srce projekta je Michelle Gurevich, pevka in režiserka, rojena v Torontu in pred leti preseljena v Berlin. V svojem projektu Chinawoman ustvarja čustven, melanholičen, nekoliko temačen indie-pop, zaznamovan z značilnim, dramatičnim, skoraj nekoliko možatim vokalom. V njenih skladbah je slišati retro motiviko, povezano z elektronskimi evro-pop elementi, med svojimi vplivi pa pevka navaja ruske in evropske kantavtorje iz 70ih in 80ih, ki jih je poslušala tekom odraščanja v ruskem predelu Toronta.
Svojo glasbeno kariero je začela na socialnem omrežju MySpace leta 2005, kjer je objavljala svoje doma posnete skladbe in njen prvi album Party Girl, izdan v letu 2007, je dosegel in očaral vzhodnoevropski trg. S selitvijo v Berlin leta 2010 se je svoji evropski publiki še bolj približala in od tedaj polni dvorane od Berlina in Moskve do Istanbula. V letu 2011 je na turneji spremljala Patricka Wolfa in naredila velik vtis na publiko.
V Ljubljano se vrača po izdaji novega singla Vacation From Love in lahko si obetamo, da bo koncert poslastica za ljubitelje tovrstnih glasbenih slogov, saj je projekt Chinawoman v zadnjih letih zrasel v pravo indie senzacijo.
Vokal, kitara, klaviature – Michelle Gurevich, bobni – Robin Thomson, baritonska kitara – Diego Ferri
Diskografija:
Singli:
Albumi:
[youtube id=”ANmL7LvNzdw” width=”715″ height=”402″]
