Jelena Rusjan, Marko Lasič in Boštjan Simon so trije posamezniki, ki so širši publiki morda bolj poznani kot Trus! To je novejša glasbena zasedba na domači sceni, ki nam ponuja alternativni pop. Ob poslušanju njihovega nosilca zvoka, ki ga v bistvu ni, mi nekje v spominu odzvanja Underwater Love britanske zasedbe Smoke City, vendar pri triu Trus! ne gre za nikakršno posnemanje ali kopiranje te ali katere koli druge skupine; vzornikov, ki morebiti vplivajo na njihovo glasbeno ustvarjanje, je za kaj takega celo preveč.
Zasedba je nastala lanskega aprila, po več kadrovskih spremembah pa se je njihov prvi javni nastop zgodil septembra istega leta v studiu Radia Študent. Klubski maraton Radia Študent jih je namreč, če se smem tako izraziti, izstrelil med zvezde, kajti šele, ko so bili izbrani na natečaju, so začeli zares razmišljati o bendu in delati komade s polno paro. Jelena še prav posebej toplo priporoča prijavo na Klubski maraton, saj je to po njenem mnenju ”odlična priložnost za vse mlade bende, ki ustvarjajo avtorsko glasbo in želijo spoznati klubsko situacijo v Sloveniji. Bendi dobijo priložnost iz prve roke videti kako stvari funkcionirajo v klubih, kje se dela koncerte z dušo, ter koliko ljudi pride na koncert in kakšni so pogoji za igranje. Poleg tega dobiš korekten demo posnetek in Radio Študent se res potrudi okrog promocije klubskih maratoncev.”
V bendu igrajo na tri inštrumente: bas (Jelena), sint (Boštjan) in bobne (Marko). Na prvi posluh se zdi, da je v njihovih komadih veliko improvizacije, vendar temu ni čisto tako. ”Improvizacije je manj, kot se sprva zdi”, pravi Boštjan. Po njegovih besedah ”so odprti deli za solacije klaviatur in saksofona, boben in bas pa sta precej vpeta v formo.” Vsekakor pa ima glasba prednost pred besedili. Ta se ”prikradejo, ko je komad že narejen”. Po navadi se komad začne z basom in bobni, sledi sint in šele potem vokal, ali po Boštjanovih besedah: ”Basovska linija, sintetizatorski rifi in bobnarski ritem so hrbtenica vse naše glasbe.” Besedila so zaenkrat samo v angleščini.
Da so povsem svojevrsten bend, pove tudi dejstvo, da njihovega prvenca, First Step, ne bomo našli na glasbenih policah. To odločitev so sprejeli po razmišljanju, ali se v današnjem času sploh splača narediti CD. Bolj smiselna se jim je zdela vinilna plošča, a ker za njo niso imeli dovolj denarja, so se odločili, da bo njihova prva plošča brez nosilca zvoka, torej samo v digitalni obliki. Jasmina predlaga, da si jo zastonj ”dolpotegnete” na njihovi strani: trus-trus.bandcamp.com. Poslušalci pa vendarle ne ostajajo praznih rok, saj na koncertih ponujajo album v nenavadni fizični obliki, kot majice, torbe in rute, skupaj s strip bookletom, ki so ga naredili s hrvaškim stripovskim kolektivom KOMIKAZE. Njihovo navdušenje nad stripom je sicer razvidno že iz samega imena: ”Trus s klicajem je onomatopeja nečesa, ko pade z višine na tla – torej trusne!”
Nobena skrivnost ni, da so člani benda izkušeni glasbeniki, predvsem Marko in Boštjan, ki igrata tudi pri drugih skupinah in projektih, na primer: Litošt, Kombo Zlatka Kaučiča, The Puzzled, Vanilla Riot; le za Jeleno, ki je igralka, je to ”prva resna glasbena skupina”.
Kot vsak bend, ki izvaja glasbo z angleškimi besedili, je tudi zanje na mestu vprašanje o apetitih po tujini. Na trenutke me namreč spominjajo na sedaj že ”pokojno”, a zelo uspešno slovensko zasedbo Psychopath, ki je bila v tujini bolj uspešna kot v domovini (jaz temu preprosto pravim, da so bili ”preveliki” za Slovenijo). Tudi Trus! gredo preko vseh okvirjev in predalčkov, kamor bi jih lahko zaprli, a četudi so nekajkrat že na kratko skočili v tujino, so jim zaenkrat v interesu odri domačih klubov in festivalov. V načrtu sicer imajo turnejo po Evropi in Balkanu, toda trenutno je v ospredju snovanje nove plošče, ki jo bodo izdali skupaj s prekmurskim glasbenikom Kleemarjem. Po Jeleninih besedah ”bo vinilka izšla do konca leta v sodelovanju z Moonlee Records in God Bless This Mess Records, v načrtu pa je tudi njena mini promocijska turneja”; do takrat pa le naredite ”prvi korak” in dovolite, da vas popeljejo na zanimivo in čudovito potovanje na zvokih, ki so dovolj drugačni, da pritegnejo in dovolj domači, da jih vzamete za svoje.
Ste vedeli, da obstaja Swamp ‘n’ Roll? Ali pa Psychedelic Woof ‘n’ Roll in Psychedelic Speed Rock? Vse te podzvrsti smo lahko slišali minulo nedeljo na Underground festivalu v Mariboru, ki poteka že od leta 1996. V vseh teh sedemnajstih letih so se na njegovem odru zvrstili številni bolj ali manj neuveljavljeni glasbeniki, saj je v prvi vrsti festival namenjen ravno njim – perspektivnim in ustvarjalnim izvajalcem na področju rock and rolla, rockabillya, garažnega rocka, punk rocka, blues rocka in vseh ostalih oblik pravovernega rock ‘n’ rolla.
Skozi festival so se tako kalile različne glasbene skupine kot npr. The Real Things, ki so letos tudi izdali svoj prvi avtorski CD, pa recimo Son of the Velvet Rat, avstrijski avtor, ki se trenutno uveljavlja v ZDA, pa Joko Ono, CZD, Uroš Planinc Group, Big Addiction, Wrong Moose in drugi.
Letos je bilo zanimanje izredno. Prijavilo se je 53 glasbenih skupin, tako iz Slovenije, kot Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije. Profil prijavljenih je bil različen: veliko je bilo skupin, ki so šele na začetku glasbene poti, veliko pa tudi “veteranov”, ki prepoznajo priložnost za promocijo in za pridobitev kvalitetnih zvočnih in vizualnih posnetkov. Letos je bil izbor težak predvsem zaradi velikega števila prijavljenih, ko pa so se znotraj organizacije odločili za enoten ključ izbire in koncept letošnjega festivala, se je hitro izkristaliziralo 6 skupin, ki so jih povabili.
V nedeljo, 2. junija, so tako nastopili: The Toronto Drug Bust, Vibesonic Jam, Garage in July, The Evokers, Stari pes in D’Smokers. Festival je otvorila hrvaška swamp ‘n’ roll zasedba Garage in July, ki se spogleduje z glasbo Muddy Watersa, Patti Smith, The Sonicsov, Rolling Stonseov, Chucka Berrya. Zase pravijo, da igrajo ”iz srca i iz jaja”, kar so s svojim udarnim, divjim in energije polnim nastopom tudi dokazali. Naslednji nastop je prav tako zastopal barve naše sosednje države. Na odru so se predstavili fantje iz Varaždina – The Evokers. Njihov garažni rock s primesmi rhythm & bluesa je odmeval vse do nastopa ptujskega inštrumentalnega tria Vibesonic Jam, ki izvajajo zmes različnih glasbenih zvrsti, zaradi česar imajo povsem unikaten stil, ki po njihovih besedah ”gradi svojo izraznost na atmosferi, kontroliranem hrupu, melodiki in trenutnem navdihu”. Priča smo lahko bili silovitosti zvoka in improvizaciji, ter njihovemu navdušenju nad ustvarjanjem in izvajanjem glasbe. Kot četrti so se predstavili D’Smokers, stari znanci Gramofona, ki so ponovno dokazali, da so na pravi poti in da je rock’n’ roll glasba, ki jo je najbolje doživeti. V živo. Za zaključek festivala sta poskrbeli zasedbi The Toronto Drug Bust, ki ”utelešajo britanski rock sedemdesetih s surovimi besedili” in Stari Pes – ”barjansko-pohorska naveza”, s svojim značilnim drunk’n’blues zvokom.
Underground festival je prvič organiziral Dušan Hedl, ustanovitelj Subkulturnega azila (zavod za umetniško produkcijo in založništvo), le da je takrat potekal še pod okriljem MKC Maribor. Po besedah Petra Dobaja, letošnjega vodje festivala, ter urednika založb Front Rock in Akord Records, ki delujeta pod okriljem omenjenega zavoda, se je festival konceptualno prelevil v video-produkcijskega. ”Zastavili smo ga kot serijo televizijskih oddaj, ki so bile predvajane v okvirju RTS televizije. Zavod Subkulturni azil je sporazumno prevzel festival v letu 2011, skupaj z dogodkom No Border Jam in projektom Rokerji pojejo pesnike.”
Na Subkulturnem azilu, ki tudi s pomočjo sponzorjev na noge postavlja zanimive kulturne in glasbene projekte, ki morda na širšem medijskem področju niso dovolj odmevni, a so vsekakor vredni ogleda, vidijo edino težavo v denarju, ali natančneje, v pokrivanju stroškov. ”Kljub sofinanciranju Ministrstva za kulturo in izrednemu sodelovanju z RTS televizijo, pa tudi vsem sponzorskim prispevkom, s katerimi smo pogostili gostujoče glasbenike, vseeno komaj pokrijemo stroške, kaj šele da bi lahko poskrbeli za prevozne stroške glasbenikov, ali jim plačali honorarje, kot bi se seveda spodobilo. Organizacija je bila letos utečena kot dobra mehanska ura – za kar se zahvaljujem celotni ekipi -, tudi odziv glasbenih skupin je bil, kot sem že rekel, izjemen”, pravi Peter Dobaj. Tudi medijska podpora ni ravno velika. Po njegovih besedah ”pristna rock glasba – in seveda njeni razni derivati – medijem ni več tako zanimiva; prav zato smo se na tak način prilagodili in se pravzaprav “preselili” najprej v sam tv spored, kasneje še na splet. Vseeno smo zadovoljni, saj smo v okvirju našega področja delovanja prepoznavni.”
Ker ima Underground festival tako bogato zgodovino, se nam zagotovo ni treba bati za njegovo prihodnost. Saj poznate tisto: It’s only rock’n’roll (but I like it).
Ne, ne gre za bend, ki bi prepeval lahkotne poletne popevke, ampak za originalno špansko rock zasedbo, ki jo sestavljajo Javi – kitara, Jon – vokal in bas, Vito – bobni in Rober – kitara. Fantje so bend ustanovili leta 2005 v Madridu. Ugotovili so, da imajo podoben glasbeni okus in željo po ustvarjanju, zato so kaj kmalu začele nastajati prve skladbe. Po šestih mesecih preigravanja so si zagotovili svoj prvi nastop, čeprav še niso imeli niti imena. V tistem času se je na televiziji vrtela popularna serija, v kateri je nastopal lik imenovan ‘el gañan, kar v angleškem prevodu pomeni podobno kot layabout in tako so si za svoj prvi nastop nadeli ime Layabouts. Mislili so, da ga bodo kasneje spremenili, a ker so ugotovili, da so res pravi layabouti (op. a. lenuhi), so ime obdržali.
Ni jih sram priznati, da je na njihovih treh albumih čutiti vpliv predvsem bendov iz sedemdesetih let kot so Joy Division, in celo tistih iz 60ih – Beatlov, Kinksov in Whojev, ter sodobnikov The Hives in The Strokes. Prvega so naslovili povsem preprosto – Layabouts. Na njem igra pomembno vlogo elektronska glasba, kar se morda na malce simboličen način odraža tudi v samih naslovih pesmi (Electro Rocker Move, Despite the Neons), ki jo spretno prepletajo s kitarskimi rifi Skladbe govorijo o občutku ujetosti, ponavljanja, nepripadnosti, o iskanju, usodnosti, dekletu, ljubezni. Izdali so ga pri založbi Wild Thing Records. Na klaviaturah jih je spremljal Marti Perarnau, ki pa formalno ni več član benda.
Drugi album z naslovom …And they Ran into the woods, kar spominja na naslov kakšne grozljivke, sami opisujejo kot odmaknjenega od neonskih luči in plesišč, ter usmerjenega v temnejši prostor umeščen med The Cure in Placebo. Na njem najdemo, če se smem tako izraziti, nekaj več glasbe – daljše solaže, instrumentalen uvod; pesmi pa prav tako govorijo o nesojeni ljubezni, družbi, neavtentičnosti. Tudi pri snovanju tega albuma so sodelovali s klaviaturistom Martijem. Če se malce pohecam, bi lahko govorili o t.i. placebo efektu, saj se, morda še prav posebej v skladbi Sleeping, čuti vpliv skupine pod vodstvom Briana Molka. Nosilna pesem s tega albuma, Corrupted scene behind the stage, s katero kritizirajo instant zvezdnike, ki hitro pozabijo od kje so prišli, je bila uvrščena med 10 najboljših pesmi leta 2009 v Španiji. Prav tako so za istoimenski videospot prejeli kar 11 nagrad na različnih festivalih, od katerih naj omenim samo nekatere: Los Angeles Music Awards, LA Cinema Festival of Hollywood, Canada International Film Festival. Nad priznanji so bili hkrati navdušeni in začudeni, saj niso pričakovali, da bo video, pri katerem je sodelovala tako majhna ekipa, doživel takšen mednarodni uspeh. Celoten album je bil istega leta izbran še za tretji najboljši španski album po izboru neodvisne glasbene revije Mondosonoro.
A fantje niso zaspali na lovorikah. Na tretjem albumu Savage behavior je sicer ljubezen že bolj obetavna (Rollercoaster, To the End), a rock je mrtev (Rock’s Dead) in predaja neizogibna (Numbers/Figures, It’s all Dead). To pa nas ne sme zavesti, saj je glasba še vedno odlična, kajti rock je mrtev samo na papirju.
Igrali so že s tako velikimi imeni kot so The Subways, Primal Scream, The Strokes, The Hives, Arcade Fire, The Stranglers in Placebo, vendar se morajo doma kar precej truditi za večjo prepoznavnost. Sicer imajo veliko oboževalcev, a španski mediji rock glasbi, sploh tisti v angleškem jeziku, ne namenjajo veliko pozornosti. Odličen odziv so doživeli na primer v Londonu, kjer so se ustavili na svoji samostojni turneji, ki je vključevala še rodno domovino in Portugalsko; poletja pa imajo bolj ali manj rezervirana za festivale. Kdo ve, morda jih kdaj vidimo na kakšnem tudi v Sloveniji.
V poplavi bendov, ki gradijo na marketingu in skrbijo zgolj za neko zunanjo podobo in na sceni, kjer so današnji ”rockerji” samo še bleda senca tistega, kar rock pooseblja, od časa do časa le zapiha svež veter sprememb. Tam najdemo tudi rockersko zasedbo D’Smokers.
Jaz, ki sem že v letih in se na glasbo devetdesetih spominjam z nostalgijo, sem dolgo pogrešala bende, ki bi še delali to, kar so nekoč Nirvana. Na slovenski sceni zvezde Nietov ali Big Foot Mame na srečo še niso zašle in so pravi balzam za ušesa navajena trših ritmov in nepocukranih besedil. Zakaj omenjam te legende rock glasbe? Ker so vplivale na ustvarjanje mlade štajerske zasedbe D’Smokers. So na začetku svoje glasbene poti, a že z lastnimi skladbami, ki so zelo neposredne in odsev pesniškega talenta glavnega vokalista Primoža Rajtmajerja, ki poezijo spretno preliva v uglasbene besede. Skladbe kot so Dan za samomor, Ženske s polic in Pekel na zemlji so že s samimi naslovi zelo zgovorne in prav lahko bi jih prebirali na kakšnem literarnem večeru, vendar pa podkrepljene s kitarami in bobni, veliko bolj pridejo do izraza.
Skupina D’Smokers je nastala avgusta 2012 z željo po igranju kakovostne rock glasbe oz. podobnih zvrsti v postavi Primož Rajtmajer vokal, Matija Furlan kitara, Dominik Jemec kitara, Miha Klevže bobni in Ado Čaušević bas kitara. Kmalu zatem so posneli svoj prvi demo posnetek avtorske pesmi Pekel Na Zemlji s pomočjo MARŠ-evcev (op. a. Radio MARŠ), pri kateri je na bas kitari vskočil Jani Tisler. Nato sta v skupino prišla člana Jabolčnih Štrudlov Domen Kodrič na kitari in Martin Duh na bobnih, in z basistom Jakom Kodričem so odigrali koncerta v Malečniku ter v klubu Rokaj. Skupini se je za kratek čas pridružila celo bobnarka Barbara Selišek, s katero so odigrali koncert v dvorani Gustaf v Mariboru. Potem sta v skupino prišla bobnar Aleš Strnad in basist Sebastijan Kužner, s katerima so odigrali koncert v MC-ju. Pred kratkim pa se je skupini ponovno pridružil Domen Kodrič.
Igrajo zmes rocka, grungea, punka, metala ter podobnih glasbenih zvrsti. Skupaj so sicer zelo kratek čas, a fantje zagotovo mislijo resno. Na svoj prvenec še čakajo in glede na njihovo osredotočenost in odločnost ne gre dvomiti, da ga bodo v prihodnosti tudi ustvarili in izdali. Uspeh jim trenutno še ne predstavlja glavnega cilja, temveč je po besedah vokalista Primoža bolj v ospredju ”ustvarjanje kvalitetne glasbe, saj nočejo igrati na prvo žogo, da bi nekaj ustvarili in dali ljudem, ampak mora biti to narejeno dobro, spontano in z dušo.”
Za rock še vedno velja, da ga je najbolje doživeti v živo. Eden večjih nastopov so D’Smokers že imeli v prej omenjenih mariborskih klubih, kjer so navdušili tako z avtorskimi skladbami kot s tistimi, ki jim služijo za navdih, ker pa se tudi poletje nezadržno bliža, jih bomo zagotovo lahko videli na kakšnem od lokalnih glasbenih festivalov.
Za vse tiste, ki ste že naveličani poštirkanih glasbenih izvajalcev, ki so zavzeli večino svetovne, pa tudi domače rock scene in so rock’n’rollu vsilili nič drugega kot navaden pop, imajo D’Smokers tisto, čemur sami pravijo pure rock’n’roll.
[youtube id=”xSO1FKxXsRg” width=”715″ height=”402″]
