Priznati moram, da mi pred tem koncertom Galovo delo ni bilo kaj preveč znano. Vedela sem, da je izjemen tekstopisec, pianist in kitarist, tu pa se je moje znanje o njegovi glasbeni poti končalo. Na tem koncertu sem spoznala, da lahko Galu po novem rečem kar virtuoz.
Začetek ne bi mogel biti popolnejši. Sama sem pričakovala, da bodo eden za drugim, čisto počasi na oder prihajali člani simfoničnega orkestra Cantabile, nato njihov dirigent Marjan Grdadolnik; odigrali bi uverturo v eno izmed Galovih skladb in kar naenkrat, tik pred refrenom bi se na odru pojavil Gal in začel peti. No… ni bilo čisto tako. Luči na gledalcih niso niti še v celoti poniknile, ko je na oder, s svojimi že skoraj značilnimi skuštranimi lasmi prikorakal Gal, pomahal, prijel kitaro (ki se je barvno odlično ujemala z njegovimi rjavimi lakastimi čevlji) in začel peti Kaj vse bi dal. Bolj »skuliranega« in preprostega začetka si pa res ne bi mogel izbrati. Ko je odpel, nas je zelo na kratko in sproščeno pozdravil in končno povabil na oder tisti največji del njegove koncertne sestavljanke, simfonični orkester Cantabile. Z dirgentom Grdadolnikom na čelu so začeli igrati počasno in skrivnostno melodijo, ki se je kmalu izkazala za uverturo v pesem Duša. Skladba, pri kateri v originalu vokal spremlja samo klavir, je s celotnim orkestrom pod sabo zvenela preprosto čarobno. Vsi v Cankarjevem domu smo bili malce začarani, zapeta je bila intenzivno in doživeto, melodija je lahkotno spremljala zapeto zgodbo in ko se je navidezno že približevala koncu, se je začel ples.
Sedela sem čisto spredaj, v drugi vrst in tako dobila malce vpogleda v zaodrje. Po resnici povedano, mi je bilo na koncertu najbolj zanimivo gledati Gala, ko ni nastopal. Njegova mimika, njegove kretnje v zaodrju, vse je nakazovalo na popolno predanost temu projektu. On sam je namreč napisal vse orkestracije, aranžiral čisto vsako pesem, v nekem intervjuju sem prebrala, da je spisal približno 1200 strani partiture! To je ogromno in ko sem ga v ponedeljek zvečer opazovala, sem videla, da je v ta projekt resnično dal svojo dušo in telo (kot je, ironično, tudi naslov njegovega novega albuma). Občutek sem imela, da je za njega ta večer eden izmed najpomembnejših – večer, ko je svojega otroka, ki ga je toliko časa skrbno učil in negoval, končno poslal v svet, upajoč da ga bo le-ta sprejel z odprtimi rokami. In seveda ga je. Kako ga sploh lahko ne bi, ko pa je bil tako do potankosti izveden.
Na odru Cankarjevega doma so se poleg simfonikov in glavnega nastopajočega zvrstili še mnogi drugi. Eden izmed izjemnih nastopov je bil tudi nastop Domna Graceja, odličnega trobentača, ki nam je večer polepšal s Koncertom za pikolo trobento in orkester, ki ga je v celoti spisal in aranžiral Gjurin. Izjemna skladba, izvedena perfektno. Taki vložki med koncertom so dali tisto pravo težo na večer, dali so nam občutek, da se ne vrti vse okrog Gjurina, ampak so enako pomembni tudi vsi ostali nastopajoči. Večer je bil tako v veliki meri osredotočen na orkester, ki je svoje delo opravil več kot odlično. Fantje in dekleta so spremljali skoraj vse nastopajoče in kot da to ne bi bilo dovolj, je Gal spisal samo za njih skladbo Ples klovnov, posvečeno našim oblestem. Lahko samo rečem, da se je melodija zelo skladala z dejanji naših politikov. To so bili trenutki, ko se je orkester res predstavil v vsem svojem sijaju in pokazal česa vse je zmožen.
Na odru se je ves čas nekaj dogajalo, gostov kar ni zmanjkalo in tako smo med drugim lahko slišali duet Gala in Nine Pušlar, Severa Gjurin nam je postregla kar s štirimi skladbami (zapela je tudi eno svojih največjih uspešnic Kadar sva sama), islandijec Sigurður Guðmundsson nam je odlično zapel v islandščini (nihče ga sicer ni razumel, ampak nas sploh ni brigalo, ker je bil tako zabaven), še dokaj neuveljavljena skupina Čedahuči pa so se nam predstavili kot najnovejši Galov projekt. Vse je potekalo kot po tekočem traku, tri ure so minile kot bi mignil, množica v Cankarjevem domu, sestavljena iz mladih in starih, pa je bila napolnjena z dobro voljo in željo po petju.
Večer je resnično bil spektakularen. Če so za Cankarjev dom značilni bolj resni in strogi koncerti, je bil ta eno veliko nasprotje. Med celotnim nastopom je delovalo, kot da so za Gala to samo še ene vaje. Bil je tako sproščen, ves čas se je nekaj šalil, tako z občinstvom kot z vsemi na odru, med izvajanjem skladbe Mrak je s kitaro v roki stopil z odra, prišel med publiko in vse spodbudil k petju, pri Tleskpolki smo na njegov znak vsi trikrat zatleskali, čisto zadnja pesem je kot solista imela tolkalca, ki je tolkel po starinskem pisalnem stroju… Z nami je že takoj na začetku vzpostavil neko vez in je ni prekinil do konca koncerta. Ko pa je konec le prišel in se je ta vez pretrgala, nas je pustil da gremo iz dvorane vsak s svojim spominom na ta njegov neverjetni projekt.
REPERTOAR (vzet iz portala MMC RTV Slovenija) :
—————–
GLASBENI GOSTJE:
Glas starca, ujetega v telesu 19-letnika, zadet pogled zmedenega fanta in skladbe, ki zvenijo kot da bi jih nekdo v šestdesetih zapakiral in jih šele zdaj predstavil svetu. Tako bi lahko najhitreje opisali Jaka Bugga in njegov istoimenski album.
Pred malo več kot enim letom je Bugg bil čisto navaden fant iz Nottinghama, pogosto v težavah, svetu nepoznan. Njegova starša sta se ločila, ko je bil še majhen in tako je Jake živel sam s svojo mamo v Cliftonu. To je bilo mestece, ki ti ni dalo veliko možnosti za uspeh, tam naj bi celo veljal rek, da te ven iz mesta lahko spravi samo nogomet ali glasba. Kliše, bi rekli nekateri, vendar čista resnica. In na srečo Buggovih oboževalcev (ki grejo vse od najstnic do starih gospodov) je to uspelo tudi njemu. Glasba ga je popeljala v svet skoraj takoj, ko je izdal svoj prvi album Jake Bugg, ki se je že po enem tednu priplezal po lestvici do samega vrha. Življenje se mu je tako kar na enkrat postavilo na glavo, prišel je od fanta, ki ni nikoli v življenju zapustil Anglijo, do popotnika.
Njegova strast do glasbe se je začela pri rosnih 12-ih letih, ko je v eni izmed epizod Simpsonovih slišal Don McLeanovo skladbo Vincent (Starry, Starry Night). Stric Mark ga je ravno takrat predstavil kitari, ga naučil nekaj akordov in ga (poleg McLeana) pahnil v svet ustvarjanja. Na njega kot glasbenika so imeli velik vpliv tudi Buddy Holly, The Beatles, Johnny Cash in Jimi Hendrix, torej same legende, katerih vpliv se zelo dobro sliši v njegovih avtorskih skladbah. Vpliv tega starega rocka je pravzaprav tisto, kar Bugga naredi tako posebnega. Njegov album je kot da bi prišel iz samih začetkov rocka, brez autotuna, brez popravkov, samo njegov glas in kitara, slišati je pravo pristnost, pesem Fire je bila celo posneta kar na njegovem iphonu! Vse to so mu omogočili pri založbi Mercury Records, s katero je leta 2011 podpisal pogodbo, po tem, ko so ga slišali igrati na BBC-jevem festivalu Glastonbury. Zaupali so mu toliko, da so mu pustili prosto pot pri ustvarjanju in rezultat tega je ta izjemen album, ki je izšel oktobra lani.
Na albumu je 14 skladb, čisto vsako je napisal Bugg, nekaj s pomočjo tekstopisca Iana Archerja. Album je mešanica akustičnih skladb, ki nam razkrijejo težko življenje mladega fanta – Jake se v teh skladbah odpre in nam razkrije vsak kotiček svojih, bolj kot ne črnih mislih – spet druge so hitrejše, mogoče celo plesne skladbe, ki jih je spisal v studiju, kar tako, v petih minutah, medtem ko sta z Archerjem džemala in iskala nove melodije. Tako nam v albumu postreže s skladbami za vsak okus, od mračnega, srce parajočega do energičnega in zabavnega.
Njegova besedila so izjemna predvsem zato, ker niso cenzurirana. Jake poje to, kar želi povedati, besedila piše zato, ker mu je to všeč, v tem se je našel, njegova prioriteta ni nikoli bila slava, ta ga namreč sploh ne zanima, skladbe piše zato, da se lahko izpove, na njega imajo kot nek terapevtski učinek. In če slučajno to komu ni všeč, no ja, njegov problem. In ravno zato so njegova besedila tako fenomenalna! »I drink to remember, I smoke to forget« poje v pesmi Two Fingers, v kateri nam pripoveduje o pobegu iz mesteca Clifton, kjer odraščanje ni bilo ravno sprehod po parku, kar nam zelo barvito opiše v skladbi Trouble Town: »Stuck in speed bump city, where the only thing that’s pretty is the thought of getting out«. Razpoje se tudi o za nekatere kar travmatičnih izkušnjah, ki jih je doživel v tem mestecu: »And then they took a guy out side and someone stabbed him with a knife« – v skladbi Seen it All nam pove o noči, ko je bil, zadet seveda, priča napadu na nekega najstnika.
Vendar te izpovedi niso edino, kar naredijo Bugga tako odličnega glasbenika. Sam pravi, da ima kitaro vedno s seboj, vedno igra neko melodijo in če dobi novo zamisel za skladbo (kar se dogaja konstantno), jo tudi uresniči. Kar pa je tu tako nenavadno je dejstvo, da nove skladbe nikoli ne predstavi najprej ekipi, s katero potuje. Shrani jo za na oder, hoče da jo vsi, tako poslušalci kot ekipa, slišijo hkrati, samo njega in njegovo kitaro.
Trenutno spremlja The Stone Roses na njihovi turneji, pred tem pa je potoval z Noelom Gallagherjem, kar mu je pomenilo ogromno, saj le-ta spada med enega izmed njegovih idolov, od novembra naprej, pa se bo podal na samostojno turnejo.
Jake Bugg je torej ime, ki si ga je vredno zapomniti. Delčke svojega mladega življenja je strnil v 14 skladb in jih delil s celim svetom, ki ga je sprejel z odprtimi rokami. Njegovo ime se bo skoraj definitivno zapisalo v zgodovino glasbe, njegova avtentičnost in inovativnost pa nas prav gotovo ne bo nikdar pustila ravnodušne.
Singli:
Diskografija:
Video:
[youtube id=”J9XwFecNXyU” width=”715″ height=”402″]
Bar Hiša Mladih nam bo v sodelovanju z društvom Wada, 22. marca postregla s pravo glasbeno poslastico. Nina Pušlar bo končno obiskala Ajdovščino in se ji predstavila s svojim izjemnim glasom.
Nina je postala znana širši Sloveniji, ko je leta 2005 zmagala na Bitki talentov, kar ji je prineslo pogodbo z NIKA Records. Skupaj so izdali Ninin prvi singel, Ni ona, ki je bil le pričetek njene, zdaj že izjemne kariere. Prvi album Nina Pušlar je bil velik uspeh in odlična odskočna deska za njeno nadaljno kariero, saj je leta 2010 na Emi dosegla, po mnenju njenih zvestih oboževalcev sicer nehvaležno, drugo mesto, vendar je to nikakor ni potrlo, saj je še istega leta izdala svoj drugi album Slečeno srce, ki je bil odlično sprejet. Sledil mu je še tretji samostojni album Med vrsticami, s skladbami kot so Slečeno srce, Dež, Odhajam z vetrom, Tik tak tok in Pozdrav z ljubeznijo, pa se je Nina v Sloveniji dokončno utrdila kot ena najboljših pop pevk.
Aprila 2012 je postala ambasadorka, na slovenskem trgu nove stimulacijske pijače, Sexes, ki jo pridno predstavlja na svojih koncertih, sempetmbra pa je prvič v svoji karieri nastopila na odru Slovenske popevke in v sodelovanju s Stiškim kvartetom dosegla odlično drugo mesto. Njen glas tako postaja vedno bolj prepoznaven in naša ušesa se ga kar ne morejo preposlušati, zato je obisk njenega koncerta skoraj da obvezen. V Ajdovščino prihaja s svojim bendom, karte se že prodajajo kot po maslu, koncert bo prav gotovo neverjeten in kdor se ga ne bo udeležil, mu bo prav gotovo žal. Torej, 22. marca vsi v Ajdovščino!
