Priznati moram, da mi pred tem koncertom Galovo delo ni bilo kaj preveč znano. Vedela sem, da je izjemen tekstopisec, pianist in kitarist, tu pa se je moje znanje o njegovi glasbeni poti končalo. Na tem koncertu sem spoznala, da lahko Galu po novem rečem kar virtuoz.
Začetek ne bi mogel biti popolnejši. Sama sem pričakovala, da bodo eden za drugim, čisto počasi na oder prihajali člani simfoničnega orkestra Cantabile, nato njihov dirigent Marjan Grdadolnik; odigrali bi uverturo v eno izmed Galovih skladb in kar naenkrat, tik pred refrenom bi se na odru pojavil Gal in začel peti. No… ni bilo čisto tako. Luči na gledalcih niso niti še v celoti poniknile, ko je na oder, s svojimi že skoraj značilnimi skuštranimi lasmi prikorakal Gal, pomahal, prijel kitaro (ki se je barvno odlično ujemala z njegovimi rjavimi lakastimi čevlji) in začel peti Kaj vse bi dal. Bolj »skuliranega« in preprostega začetka si pa res ne bi mogel izbrati. Ko je odpel, nas je zelo na kratko in sproščeno pozdravil in končno povabil na oder tisti največji del njegove koncertne sestavljanke, simfonični orkester Cantabile. Z dirgentom Grdadolnikom na čelu so začeli igrati počasno in skrivnostno melodijo, ki se je kmalu izkazala za uverturo v pesem Duša. Skladba, pri kateri v originalu vokal spremlja samo klavir, je s celotnim orkestrom pod sabo zvenela preprosto čarobno. Vsi v Cankarjevem domu smo bili malce začarani, zapeta je bila intenzivno in doživeto, melodija je lahkotno spremljala zapeto zgodbo in ko se je navidezno že približevala koncu, se je začel ples.
Sedela sem čisto spredaj, v drugi vrst in tako dobila malce vpogleda v zaodrje. Po resnici povedano, mi je bilo na koncertu najbolj zanimivo gledati Gala, ko ni nastopal. Njegova mimika, njegove kretnje v zaodrju, vse je nakazovalo na popolno predanost temu projektu. On sam je namreč napisal vse orkestracije, aranžiral čisto vsako pesem, v nekem intervjuju sem prebrala, da je spisal približno 1200 strani partiture! To je ogromno in ko sem ga v ponedeljek zvečer opazovala, sem videla, da je v ta projekt resnično dal svojo dušo in telo (kot je, ironično, tudi naslov njegovega novega albuma). Občutek sem imela, da je za njega ta večer eden izmed najpomembnejših – večer, ko je svojega otroka, ki ga je toliko časa skrbno učil in negoval, končno poslal v svet, upajoč da ga bo le-ta sprejel z odprtimi rokami. In seveda ga je. Kako ga sploh lahko ne bi, ko pa je bil tako do potankosti izveden.
Na odru Cankarjevega doma so se poleg simfonikov in glavnega nastopajočega zvrstili še mnogi drugi. Eden izmed izjemnih nastopov je bil tudi nastop Domna Graceja, odličnega trobentača, ki nam je večer polepšal s Koncertom za pikolo trobento in orkester, ki ga je v celoti spisal in aranžiral Gjurin. Izjemna skladba, izvedena perfektno. Taki vložki med koncertom so dali tisto pravo težo na večer, dali so nam občutek, da se ne vrti vse okrog Gjurina, ampak so enako pomembni tudi vsi ostali nastopajoči. Večer je bil tako v veliki meri osredotočen na orkester, ki je svoje delo opravil več kot odlično. Fantje in dekleta so spremljali skoraj vse nastopajoče in kot da to ne bi bilo dovolj, je Gal spisal samo za njih skladbo Ples klovnov, posvečeno našim oblestem. Lahko samo rečem, da se je melodija zelo skladala z dejanji naših politikov. To so bili trenutki, ko se je orkester res predstavil v vsem svojem sijaju in pokazal česa vse je zmožen.
Na odru se je ves čas nekaj dogajalo, gostov kar ni zmanjkalo in tako smo med drugim lahko slišali duet Gala in Nine Pušlar, Severa Gjurin nam je postregla kar s štirimi skladbami (zapela je tudi eno svojih največjih uspešnic Kadar sva sama), islandijec Sigurður Guðmundsson nam je odlično zapel v islandščini (nihče ga sicer ni razumel, ampak nas sploh ni brigalo, ker je bil tako zabaven), še dokaj neuveljavljena skupina Čedahuči pa so se nam predstavili kot najnovejši Galov projekt. Vse je potekalo kot po tekočem traku, tri ure so minile kot bi mignil, množica v Cankarjevem domu, sestavljena iz mladih in starih, pa je bila napolnjena z dobro voljo in željo po petju.
Večer je resnično bil spektakularen. Če so za Cankarjev dom značilni bolj resni in strogi koncerti, je bil ta eno veliko nasprotje. Med celotnim nastopom je delovalo, kot da so za Gala to samo še ene vaje. Bil je tako sproščen, ves čas se je nekaj šalil, tako z občinstvom kot z vsemi na odru, med izvajanjem skladbe Mrak je s kitaro v roki stopil z odra, prišel med publiko in vse spodbudil k petju, pri Tleskpolki smo na njegov znak vsi trikrat zatleskali, čisto zadnja pesem je kot solista imela tolkalca, ki je tolkel po starinskem pisalnem stroju… Z nami je že takoj na začetku vzpostavil neko vez in je ni prekinil do konca koncerta. Ko pa je konec le prišel in se je ta vez pretrgala, nas je pustil da gremo iz dvorane vsak s svojim spominom na ta njegov neverjetni projekt.
REPERTOAR (vzet iz portala MMC RTV Slovenija) :
—————–
GLASBENI GOSTJE: