Festival No Border Jam je lani praznoval svojo 20. obletnico in pustil za seboj nastniška leta. Vrača se s svežim pogledom na svet s novimi idejami kako prenesti svoja sporočila. Ker to je bistvo punka – povedati, kar je treba povedati. Letos bo sporočilo še bolj jasno, saj bomo pripravili akustični punk festival, ki ga bo spremljal Vegetarijanski piknik.
No Border Jam bo letos potekal v nedeljo, 25. 8., na mariborskem Limbuškem nabrežju od 10. ure dopoldan do 20. ure zvečer kjer ga bo spremljal Vegetarijanski piknik.
Festival No Border Jam si je pridobil edinstveno prepoznavnost po hrani, ki ga je vedno spremljala. Potrebno je bilo poskrbeti za vse pomočnike in sodelavce pa tudi za glasbenike, najpogosteje pa smo preko donacij in prispevkov prišli do zelenjave. Tako je No Border Jam postal znan – poleg seveda dobre pankerske glasbe – po dobri vegetarijanski kuhinji in hrani. Ta povezava je bila povod za oživitev vegetarijanskega piknika na nabrežju Drave, ki je pred leti zamrl, letos pa se vrača v navezi z udarno akustično glasbo.
No Border Jam festival ima dolgo zgodovino. Pravzaprav se je vse skupaj začelo leta 1992, ko je alternativna glasbena založba Front rock skupaj z avstrijskimi partnerji izdala kompilacijsko zgoščenko, ki so jo nato s skupnimi koncerti izvajalcev promovirali. Tako je No border jam postal prvi underground festival v samostojni Sloveniji, hkrati pa je to postala prva plošča založbe Front Rock, ki danes deluje pod okriljem Subkulturnega azila Maribor in se še vedno ukvarja z izdajo alternativne glasbe na različnih nosilcih zvoka in promocijo njenih avtorjev. Številne izdane plošče so ravno kompilacijske zgoščenke No Border Jam, ki še vedno predstavljajo vrhunce alternativne nasploh in punk glasbe še posebej ne le pri nas, marveč v svetu.
Med nastopajočimi so se tekom let znašla najpomembnejša imena underground ustvarjalcev iz vsega sveta. Nastopili so denimo Melvins in Marky Ramone, kot tudi Oi! Polloi!, Anarchocrust, Citizen Fish in mnogi, mnogi drugi. Pogosti gostje so bili seveda pank bendi iz bivše skupne države, denimo KUD Idijoti, Hoću? Neću! ali Goblini. No Border Jam pa je gostil tudi najvidnejše predstavnike slovenske alternative, od CZD in Pridigarjev, preko Strelnikoff in Demolition group, do Dicky B. Hardy in 2227, služil pa je tudi kot odskočna deska za dosti takrat še neznanih bendov, med katerimi so danes nemara najbolj vidni Elvis Jackson in Scuffy dogs.
Letošnji nastopajoči so:
Iz tujine pa se nam bodo pridružili:
Več informacij o Vegetarijanskem pikniku in No Border Jam festivalu kliknite tukaj.
Menza pri Koritu, 26.3.2013
Ob 21h je na Metelkovi vladal mir in spokoj. Ob vstopu je skeniranje prostora pokazalo nekaj mrgolečih duš za šankom in prestopajočih posameznikov v dvorani. Razkropljena praznost me ni presenetila – zavoljo zgodnje ure in verjetno bolj pričakovanega koncerta The Men.
Črni Peter, ki ga sestavljajo Andrej Boštjančič-Ruda na kitari in vokalu, Enej Mavsar na basu in Uroš Srpčič na bobnih, so pričeli okoli 21.30. Glede na to, da so nastopili kot predskupina, se je dvorana le počasi polnila z izdihanim CO2. Brez dvoma je njihov pristop direkten in enostaven. Vendar naj to ne povzroča kratkega stika v vaši glavi – ta enostavnost je dobra in težko jo je dobro izpeljati. Na prvo žogo me je pozitivno presenetil zvok, bobni so zveneli mastno in sočno – tonski mojster je bil očitno njihov, ali pa so se dobro zmenili s hišnim. No, toliko o formalnostih. Ni vse tako kot izgleda. Bistvo Črnega Petra je v dobro izpeljanih harmonijah, ritmičnih nabojih in odličnih čustveno vrtinčastih besedilih. Na prvi sluh znani rifi, ki kdaj spominjajo na kake že slišane viže jugo rock bendov, so zapolnili z svojstvenimi izrazi. Frontman Ruda, ki ga lahko slišite tudi v etno bendu Brencl banda, je skozi petje dajal lucidni maksimum in izpovedoval krvava doživetja ljubezni iz vseh mogočih koncev. Žanrsko so se premikali od hardcore rocka, do lahkotnih surf melodik (čeprav redko), punka, čistega rock’n’rolla…. Itd. Srpčič, ki je svoj talent v preteklosti pokazal v bendih Demolition Group, Polska Malca, Shyam indr., je imel svoje zanimive ritmične momente, ki so dali komadom moč in silovitost. Z Enejem na basu sta močan ritmičen duo, ki da Črnemu Petru olje, da poslušalec začuti krute ljubezenske pripovedi Rude. In to, da le-ta poje v srbščini , da njihovi glasbi samo še dodaten emocionalni šus. Odličnih 45 min za uvod v preostali del koncerta! Črni Peter so divji bend – presežke doživljam predvsem v njihovem načinu izražanja, ritmiki in norem divjanju na trenutke. Mastno, doživeto, karizmatično – živo!
Glede na dobro navibriran začetek rock večera bi pričakovala najmanj nadgradnjo ob prihodu The Men. Verjamem, da je veliko navdušencev tega benda, kar je pokazala tudi polna dvorana, vendar si morem drzniti in izraziti negodovanje ob slišanem. The Men sem predhodno slišala zgolj na youtube, in niso zveneli švoh. Svoj koncert so začeli dokaj filozofsko, s prelivajočimi zvoki kitar, za katere se je kasneje izkazalo, da so osrednji del njihovega muziciranja. Žal je bil njihov koncert prikrajšan za dober zvok (če sem prej izpostavila izredno jasen in masten zvok predhodnikov na odru). Bobni so bili zvočno postavljeni nekoliko v ozadje – kar sicer ni motilo, glede na to da ni bilo slišati nekih ritmičnih presežkov. Kitare so bile brutalno preveč našpičene in glasne, kar je dalo vsemu skupaj močno nejasen zvok (še danes mi piska v ušesih). Dejstvo je, da imam zvokovno občutljivo uho, vendar je dejstvo tudi, da dobro razlikujem med zvočnim džumbusom in zvočno harmonijo. Najbolj jasno slišan je bil basist, ustna harmonika v katero je neutrudno pihal klaviaturist, je izzvenela nekje v prazno. Z vsakim komadom so sicer tempo stopnjevali, vendar na isto noto, še vedno prelivajoče se neskončno, brez jasnega glasbenega izraza. Če potegnem črto bi rekla, da so me neprijetno presenetili z dolgočasno enozvočnim surf ameriškim pubertetniškim plavanjem – morda je temu botroval slab zvok. Verjamem da sedaj ob branju oboževalci The Men močno godrnjajo. Če koncert bolje slišiš od zunaj kot znotraj, potem definitivno nekaj ni vredu. Osebno so mi spustili začetni high, ki so ga pričarali naši domači. Morda pa le ne maram amerikanizirane glasbe za mulce, ki ima svoj očiten melodični pečat, in sem osebno bolj nagnjena v surovi in čustveno nabit jugo rock. Kaj morem. Tako je to. Koncert The Men je bil in nič več.
Koncertirali so: Mark Perro – glas, kitara, Nick Chiericozzi – glas, kitara, Ben Greenberg – glas, bas, Kevin Faulkner – ležeča kitara, Rich Samis – bobni.
Rock sladokusci – čas je za vas! Menza pri koritu vabi na rock doživetje z njujorčani (če si dovolimo biti slovansko predrzni po domače) The Men in našimi domačimi posavci, Črni Peter.
The Men, američani iz New York-a, v katerem koncertirajo Mark Perro (vokal, kitara), Nick Chiericozzi (vokal, kitara), Ben Greenberg (vokal, bas), Kevin Faulkner (ležeča kitara), Rich Samis (bobni), vas s svojim garažnim punk-rockom ne bodo pustili viseti nezadovoljene. Prvi album, Immaculada, so izdali leta 2010 in iz bolj punkovsko orientiranega zvoka počasi prešli v garažni rock, s primesmi country-ja, doo-woop-a, psihadelije, surfa in še kaj bi se našlo. Za tiste, ki jih ne poznate, morda vam to, da so na njih vplivali Fugazi, pomaga pri pričakovanju in odločitvi »da, pridemo!«.
Za tiste, ki radi surfate po spletu:
Črni Peter je nastal spontano ob vzniku prvih zvončkov in trobentic leta 2012. In toliko entuziazma kot ga premore spomladanski čas, ga tudi oni – v rock’n’roll stilu seveda. Andrej Boštjančič, Uroš Srpčič in Enej Mavsar niso novinci. Andrej – Ruda kot ga kličejo, se je skozi Črnega Petra umaknil iz etno-ljudskih glasbenih voda (Brencl Banda in Zmajev Rep) v čist yugo-rock žanr, ki mu še kako paše – njegove izpovedi v besedilih in surovem zvoku kitare, dajejo Črnemu Petru močan čustven naboj in pripovedujejo zgodbe. Težka a precizna roka Uroša Srpčiča je nepogrešljiva – v svoji preteklosti je dokazal, kako dobro mu sede rock že pri Demolition Group, Polska malca, Shyam, itd. Inovativnost je njegov edinstven potencial, ki rock žanr (vsaj t.i. slovenske scene) premakne iz enoličnega spremljanja že slišanih stereotipnih rock napevov, v razgiban in divji preplet ritmov, katerim neizkušeni kdaj le s težka sledijo. Da Črni Peter ne moremo vreči v koš z ostalimi rock bendi naše drage deželice pokaže tudi Enej, ki s svojo odštekano prisotnostjo na odru daje občutek divjega in neukrotljivega gibanja, njegovo basiranje pa daje močan zvok istega opisanega pridiha neukrotljivosti in emocionalnega rock’n’roll vulkana. Definitivno koncerta ni za zamuditi – vsem, ki se pritožujete, da se je Slovenija pomehkužila kar se glasbe tiče, da ni več pravega rock’n’rolla… nikar ne čakati na maj!
Za tiste, ki radi surfate po spletu:
Vstopnica: 10 € v predprodaji, 13 € na dan koncerta
Predprodaja:
