Izšel je novi album Brencl Bande, Vetrova Svatba. Sredi tedna, 15.5., v Menzi pri Koritu, je Banda določila datum predstavitve novorojenega, z velikodušno vstopnino pičlih 5€, ob kateri je obiskovalec prejel tudi novi plošček.
Naj iskreno povem, da se mi je prvi njihov album Zemljin ples zelo vtisnil v dušo. Všečna je predvsem njihova ljubka slovenskost in humor, sproščenost, lahkotnost muziciranja in povezovanja ljudskih glasbenih viž balkanskega »polotoka«. Z Vetrovo Svatbo se niso dosti oddaljili od svoje glasbene usmerjenosti, a vendar je nekaj sprememb.
Prva je ta, da brenclni nimajo več ženske članice. Polono Žalec, ki je sodelovala kot pevka in violinistka pri prvem albumu, so nadomestili ali zamenjali – kakor gledaš – z vrhunskim violinistom, Klemenom Bračkom. To je velika sprememba, bom tudi razložila zakaj.
Pa naj prvo malo orišem kako je bilo na koncertu, da vas pripeljem do odgovora na tistile »zakaj« iz prejšnjega stavka. Bilo bi za pričakovati, da bo dvorana polna. A vendar ni bila, zbralo se nas je okoli 30. Vseeno smo lepo zavzeli vsak svoj prostor, da ni bilo ravno prazno. Preden so spregovorili o čemurkoli, so nam v enem dihu odigrali 2 ali 3 komade z novega albuma. Žal se mi je že po prvem komadu nezavestno kremžil obraz, saj zvok ni čisto štimal in čutiti je bilo malo nervoze na odru. Kakor sem vajena Bande, je vedno bilo čutiti veliko sproščenost in zafrkancijo… no, predvidevam, da so zelo resno pristopili k temu projektu, verjetno jim je posledično tudi mental bolj delal. Ali pa so to neke moje fikcije doživljanja. Kontrabasist Matija Krivec je imel težave z monitorjem. Tehnik je bil zelo odziven tako je skušal uredit problem, ki ga je na koncu rešil z dodatnim stoječim mikrofonom, v katerega se je Matija, žal, do konca koncerta stalno zaletaval. Kontrabas je nekakšna osrednja ritem sekcija njihovega benda, vedno je bil produciran dokaj mastno in poudarjeno, a zaradi zapletov v Menzi smo bili za tak zvok prikrajšani. Ne glede na to je Matija s svojim škratovskim izgledom in toplim otroškim nasmehom stoično fural dalje in se ni dal motiti. Nov violinist Klemen je seveda potrdil svoj sloves in čisto, odločno in dinamično odigral svoje parte, kar je bilo za moja violinska ušesa čisti balzam in lahko potrdim, da je izbor Bande glede menjave zadel v polno. Rok Šinkovec na harmoniki ohranja teatralni del, zaradi katerega dejansko poslušaš kar pesem govori, saj te s svojo mimiko in izraznostjo povleče v dogajanje, nasmeje in razjoka, začudi in pretrese. Odličen je! Vse skupaj povezuje Andrej Boštjančič na kitari, ki je idejni snovalec mnogih komadov. Izredno dinamičen in prepoln humornih pripomb, funkcionira kot frontman skupine – čeprav to ni.
In če se vrnem tistemu »zakaj« sprememba… Polona Žalec, ki tudi sodeluje pri novem albumu kot pevka in avtorica besedila komada Tango, morda ni vrhunski violinist, ima pa neko posebno karizmo. In ko sem gledala koncert, priznam, mi je manjkala… ker je nekaj manjkalo na splošno. Njena prisrčna otroška spontanost, predvsem pa njena slovenska srž, ki si jo čutil skozi petje, ki spominja na ljudske pevke medtem ko v skednju ružijo koruzo in sanjajo o »Pubecu, ki bo prinesel rože«, morda ni bila opazna toliko skozi ušesa, zagotovo pa skozi občutke. In na koncertu sem jo pogrešala. Ampak da ne bom nefer! Ni bilo samo to. Ko sem odhajala s koncerta, ki se je bolj razživel predvsem ko je Banda začela preigravati stare komade (kar je razumljivo), mi je ostal občutek, da je nekaj manjkalo. V enem momentu sem si zaželela tudi, da ne bi bili na odru, ločeni od publike, ampak na »tleh«, z nami, pred nami, med nami…
S strahom sem vtaknila novi plošček v režo, ker me je spremljal prazen občutek še od koncerta. Ob prvih slišanih zvokih mi je postalo jasno, da ni problem glasba, ali da ni Polone, ali kaj podobnega… temveč eno preprosto dejstvo – fantje niso najbolj suvereno speljali špil! No morda suvereno že, le ne najbolj tekoče v raznih momentih. Naj ne bo to pregroba kritika Bandi! Ker dejansko ostajajo zvesti sebi, glasbeno so napredovali od prvotno nekega bolj enostavnega zvoka z gostilniškim pridihom. Album je dobro produciran, komadi ohranjajo svoj baročno-etnološko-slovansko-slovenski stil, nadaljujejo tradicijo svoje unikatnosti in tudi drznosti. Morda jim z novim albumom manjka le še malo kilometrine na odru. In to je to. Vetrova Svatba Brencl bande je definitivno lep glasbeni primerek izpod slovenskih alp, ki ga je vredno kupiti in poslušati vedno znova in znova!
Če še nimate albuma, za občutek:
