Izšel je novi album Brencl Bande, Vetrova Svatba. Sredi tedna, 15.5., v Menzi pri Koritu, je Banda določila datum predstavitve novorojenega, z velikodušno vstopnino pičlih 5€, ob kateri je obiskovalec prejel tudi novi plošček.

Naj iskreno povem, da se mi je prvi njihov album Zemljin ples zelo vtisnil v dušo. Všečna je predvsem njihova ljubka slovenskost in humor, sproščenost, lahkotnost muziciranja in povezovanja ljudskih glasbenih viž balkanskega »polotoka«. Z Vetrovo Svatbo se niso dosti oddaljili od svoje glasbene usmerjenosti, a vendar je nekaj sprememb.

Prva je ta, da brenclni nimajo več ženske članice. Polono Žalec, ki je sodelovala kot pevka in violinistka pri prvem albumu, so nadomestili ali zamenjali – kakor gledaš – z vrhunskim violinistom, Klemenom Bračkom. To je velika sprememba, bom tudi razložila zakaj.

Pa naj prvo malo orišem kako je bilo na koncertu, da vas pripeljem do odgovora na tistile »zakaj« iz prejšnjega stavka. Bilo bi za pričakovati, da bo dvorana polna. A vendar ni bila, zbralo se nas je okoli 30. Vseeno smo lepo zavzeli vsak svoj prostor, da ni bilo ravno prazno. Preden so spregovorili o čemurkoli, so nam v enem dihu odigrali 2 ali 3 komade z novega albuma. Žal se mi je že po prvem komadu nezavestno kremžil obraz, saj zvok ni čisto štimal in čutiti je bilo malo nervoze na odru. Kakor sem vajena Bande, je vedno bilo čutiti veliko sproščenost in zafrkancijo… no, predvidevam, da so zelo resno pristopili k temu projektu, verjetno jim je posledično tudi mental bolj delal. Ali pa so to neke moje fikcije doživljanja. Kontrabasist Matija Krivec je imel težave z monitorjem. Tehnik je bil zelo odziven tako je skušal uredit problem, ki ga je na koncu rešil z dodatnim stoječim mikrofonom, v katerega se je Matija, žal, do konca koncerta stalno zaletaval. Kontrabas je nekakšna osrednja ritem sekcija njihovega benda, vedno je bil produciran dokaj mastno in poudarjeno, a zaradi zapletov v Menzi smo bili za tak zvok prikrajšani. Ne glede na to je Matija s svojim škratovskim izgledom in toplim otroškim nasmehom stoično fural dalje in se ni dal motiti. Nov violinist Klemen je seveda potrdil svoj sloves in čisto, odločno in dinamično odigral svoje parte, kar je bilo za moja violinska ušesa čisti balzam in lahko potrdim, da je izbor Bande glede menjave zadel v polno. Rok Šinkovec na harmoniki ohranja teatralni del, zaradi katerega dejansko poslušaš kar pesem govori, saj te s svojo mimiko in izraznostjo povleče v dogajanje, nasmeje in razjoka, začudi in pretrese. Odličen je! Vse skupaj povezuje Andrej Boštjančič na kitari, ki je idejni snovalec mnogih komadov. Izredno dinamičen in prepoln humornih pripomb, funkcionira kot frontman skupine – čeprav to ni.

In če se vrnem tistemu »zakaj« sprememba… Polona Žalec, ki tudi sodeluje pri novem albumu kot pevka in avtorica besedila komada Tango, morda ni vrhunski violinist, ima pa neko posebno karizmo. In ko sem gledala koncert, priznam, mi je manjkala… ker je nekaj manjkalo na splošno. Njena prisrčna otroška spontanost, predvsem pa njena slovenska srž, ki si jo čutil skozi petje, ki spominja na ljudske pevke medtem ko v skednju ružijo koruzo in sanjajo o »Pubecu, ki bo prinesel rože«, morda ni bila opazna toliko skozi ušesa, zagotovo pa skozi občutke. In na koncertu sem jo pogrešala. Ampak da ne bom nefer! Ni bilo samo to. Ko sem odhajala s koncerta, ki se je bolj razživel predvsem ko je Banda začela preigravati stare komade (kar je razumljivo),  mi je ostal občutek, da je nekaj manjkalo. V enem momentu sem si zaželela tudi, da ne bi bili na odru, ločeni od publike, ampak na »tleh«, z nami, pred nami, med nami…

S strahom sem vtaknila novi plošček v režo, ker me je spremljal prazen občutek še od koncerta. Ob prvih slišanih zvokih mi je postalo jasno, da ni problem glasba, ali da ni Polone, ali kaj podobnega… temveč eno preprosto dejstvo – fantje niso najbolj suvereno speljali špil! No morda suvereno že, le ne najbolj tekoče v raznih momentih. Naj ne bo to pregroba kritika Bandi! Ker dejansko ostajajo zvesti sebi, glasbeno so napredovali od prvotno nekega bolj enostavnega zvoka z gostilniškim pridihom. Album je dobro produciran, komadi ohranjajo svoj baročno-etnološko-slovansko-slovenski stil, nadaljujejo tradicijo svoje unikatnosti in tudi drznosti. Morda jim z novim albumom manjka le še malo kilometrine na odru. In to je to. Vetrova Svatba Brencl bande je definitivno lep glasbeni primerek izpod slovenskih alp, ki ga je vredno kupiti in poslušati vedno znova in znova!

Če še nimate albuma, za občutek:

[youtube id=”oa2rxxbdxRE” width=”715″ height=”402″]

Menza pri Koritu, 26.3.2013

Ob 21h je na Metelkovi vladal mir in spokoj. Ob vstopu je skeniranje prostora pokazalo nekaj mrgolečih duš za šankom in prestopajočih posameznikov v dvorani. Razkropljena praznost me ni presenetila – zavoljo zgodnje ure in verjetno bolj pričakovanega koncerta The Men.

Črni Peter, ki ga sestavljajo Andrej Boštjančič-Ruda na kitari in vokalu, Enej Mavsar na basu in Uroš Srpčič na bobnih, so pričeli okoli 21.30. Glede na to, da so nastopili kot predskupina, se je dvorana le počasi polnila z izdihanim CO2. Brez dvoma je njihov pristop direkten in enostaven. Vendar naj to ne povzroča kratkega stika v vaši glavi – ta enostavnost je dobra in težko jo je dobro izpeljati. Na prvo žogo me je pozitivno presenetil zvok, bobni so zveneli mastno in sočno – tonski mojster je bil očitno njihov, ali pa so se dobro zmenili s hišnim. No, toliko o formalnostih. Ni vse tako kot izgleda. Bistvo Črnega Petra je v dobro izpeljanih harmonijah, ritmičnih nabojih in odličnih čustveno vrtinčastih besedilih. Na prvi sluh znani rifi, ki kdaj spominjajo na kake že slišane viže jugo rock bendov, so zapolnili z svojstvenimi izrazi. Frontman Ruda, ki ga lahko slišite tudi v etno bendu Brencl banda, je skozi petje dajal lucidni maksimum in izpovedoval krvava doživetja ljubezni iz vseh mogočih koncev. Žanrsko so se premikali od hardcore rocka, do lahkotnih surf melodik (čeprav redko), punka, čistega rock’n’rolla…. Itd. Srpčič, ki je svoj talent v preteklosti pokazal v bendih Demolition Group, Polska Malca, Shyam indr., je imel svoje zanimive ritmične momente, ki so dali komadom moč in silovitost. Z Enejem na basu sta močan ritmičen duo, ki da Črnemu Petru olje, da poslušalec začuti krute ljubezenske pripovedi Rude. In to, da le-ta poje v srbščini , da njihovi glasbi samo še dodaten emocionalni šus. Odličnih 45 min za uvod v preostali del koncerta! Črni Peter so divji bend – presežke doživljam predvsem v njihovem načinu izražanja, ritmiki in norem divjanju na trenutke. Mastno, doživeto, karizmatično – živo!

Črni Peter

Glede na dobro navibriran začetek rock večera bi pričakovala najmanj nadgradnjo ob prihodu The Men. Verjamem, da je veliko navdušencev tega benda, kar je pokazala tudi polna dvorana, vendar si morem drzniti in izraziti negodovanje ob slišanem. The Men sem predhodno slišala zgolj na youtube, in niso zveneli švoh. Svoj koncert so začeli dokaj filozofsko, s prelivajočimi zvoki kitar, za katere se je kasneje izkazalo, da so osrednji del njihovega muziciranja. Žal je bil njihov koncert prikrajšan za dober zvok (če sem prej izpostavila izredno jasen in masten zvok predhodnikov na odru). Bobni so bili zvočno postavljeni nekoliko v ozadje – kar sicer ni motilo, glede na to da ni bilo slišati nekih ritmičnih presežkov. Kitare so bile brutalno preveč našpičene in glasne, kar je dalo vsemu skupaj močno nejasen zvok (še danes mi piska v ušesih). Dejstvo je, da imam zvokovno občutljivo uho, vendar je dejstvo tudi, da dobro razlikujem med zvočnim džumbusom in zvočno harmonijo. Najbolj jasno slišan je bil basist, ustna harmonika v katero je neutrudno pihal klaviaturist, je izzvenela nekje v prazno. Z vsakim komadom so sicer tempo stopnjevali, vendar na isto noto, še vedno prelivajoče se neskončno, brez jasnega glasbenega izraza. Če potegnem črto bi rekla, da so me neprijetno presenetili z dolgočasno enozvočnim surf ameriškim pubertetniškim plavanjem – morda je temu botroval slab zvok. Verjamem da sedaj ob branju oboževalci The Men močno godrnjajo. Če koncert bolje slišiš od zunaj kot znotraj, potem definitivno nekaj ni vredu. Osebno so mi spustili začetni high, ki so ga pričarali naši domači. Morda pa le ne maram amerikanizirane glasbe za mulce, ki ima svoj očiten melodični pečat, in sem osebno bolj nagnjena v surovi in čustveno nabit jugo rock. Kaj morem. Tako je to. Koncert The Men je bil in nič več.
Koncertirali so: Mark Perro – glas, kitara, Nick Chiericozzi – glas, kitara, Ben Greenberg – glas, bas, Kevin Faulkner – ležeča kitara, Rich Samis – bobni.

Rock sladokusci – čas je za vas! Menza pri koritu vabi na rock doživetje z njujorčani (če si dovolimo biti slovansko predrzni po domače) The Men in našimi domačimi posavci, Črni Peter.

The Men, američani iz New York-a, v katerem koncertirajo Mark Perro (vokal, kitara), Nick Chiericozzi (vokal, kitara), Ben Greenberg (vokal, bas), Kevin Faulkner (ležeča kitara), Rich Samis (bobni), vas s svojim garažnim punk-rockom ne bodo pustili viseti nezadovoljene. Prvi album, Immaculada, so izdali leta 2010 in iz bolj punkovsko orientiranega zvoka počasi prešli v garažni rock, s primesmi country-ja, doo-woop-a, psihadelije, surfa in še kaj bi se našlo. Za tiste, ki jih ne poznate, morda vam to, da so na njih vplivali Fugazi, pomaga pri pričakovanju in odločitvi »da, pridemo!«.

Za tiste, ki radi surfate po spletu:

Črni Peter

Črni Peter je nastal spontano ob vzniku prvih zvončkov in trobentic leta 2012. In toliko entuziazma kot ga premore spomladanski čas, ga tudi oni – v rock’n’roll stilu seveda. Andrej Boštjančič, Uroš Srpčič in Enej Mavsar niso novinci. Andrej – Ruda kot ga kličejo, se je skozi Črnega Petra umaknil iz etno-ljudskih glasbenih voda (Brencl Banda in Zmajev Rep) v čist yugo-rock žanr, ki mu še kako paše – njegove izpovedi v besedilih in surovem zvoku kitare, dajejo Črnemu Petru močan čustven naboj in pripovedujejo zgodbe. Težka a precizna roka Uroša Srpčiča je nepogrešljiva – v svoji preteklosti je dokazal, kako dobro mu sede rock že pri Demolition Group, Polska malca, Shyam, itd. Inovativnost je njegov edinstven potencial, ki rock žanr (vsaj t.i. slovenske scene) premakne iz enoličnega spremljanja že slišanih stereotipnih rock napevov, v razgiban in divji preplet ritmov, katerim neizkušeni kdaj le s težka sledijo. Da Črni Peter ne moremo vreči v koš z ostalimi rock bendi naše drage deželice pokaže tudi Enej, ki s svojo odštekano prisotnostjo na odru daje občutek divjega in neukrotljivega gibanja, njegovo basiranje pa daje močan zvok istega opisanega pridiha neukrotljivosti in emocionalnega rock’n’roll vulkana. Definitivno koncerta ni za zamuditi – vsem, ki se pritožujete, da se je Slovenija pomehkužila kar se glasbe tiče, da ni več pravega rock’n’rolla… nikar ne čakati na maj!

Za tiste, ki radi surfate po spletu:

Vstopnica: 10 € v predprodaji, 13 € na dan koncerta

Predprodaja:

  • INFO ŠKUC (Stari trg 21, LJ), odprto vsak dan med 12:00 in 18:00.
  • ŠKUC Metelkova (Metelkova 6, LJ) odprto od pon. do pet. od 09:00 do 14:00.
Obvestilo
Zavrnili ste piškotke za napredno oglaševanje oziroma piškote družbenih omrežij ter spletne analitike, zato vam je onemogočen dostop do spletne strani. Piškotki nam omogočajo, da so vsebine za vas brezplačne.

Potrdite piškotke in si zagotovite neomejen dostop.
Nujno potrebni piškotki za delovanje spletne strani